PO PRIPOVEDOVANJU G. STANETA ILCA
Gospod Stane Ilc je prvi razred osnovne šole končal v Cerkljah, 2.11. 1941 pa je bil skupaj z družino odpeljan v zbirno taborišče Rajhenburg in od tam izgnan v Nemčijo. Dobro se še spomni dneva, ko sta prišla policista v Črešnjice, in kako so vse imetje »pospravili« v dva kovčka. V Rajhenburgu so bili nameščeni v prostorih hleva, vsak posameznik je dobil svetinjico. Naložili so jih na vlak in odpeljali v eno od skoraj 400-tih taborišč v Nemčiji. Bil je najmlajši otrok v družini, prepuščen sam sebi. Dve leti je preživel v otroškem lagerju, ločen od družine. »Živ človek, sploh pa otrok, se vsega navadi,« pravi. V letih izgnanstva je družina zamenjala šest taborišč. Sam je bil podhranjen, pri 13 letih je, sicer visok deček, tehtal 29 kilogramov. Iz zadnjega taborišča oziroma lagerja na Saksonskem so jih leta 1945 izgnali Nemci, po osvoboditvi s strani zahodnih sil. Domov so potovali več dni; spomni se, kako so si v Gradcu nakupili kruh, samo kruh so jedli, kolikor so mogli. Pravi, da je imel kar srečo, da je vsaj prvi razred opravil v domovini, sicer bi se domov vrnil nepismen. Ponemčevanje je pustilo posledice. Začetek in konec obdobja izgnanstva pa sta bila najtežja.
PO PRIPOVEDOVANJU GE. JOŽICE SUŠIN
Gospa Jožica Sušin je bila leta 1945 rojena v Gradcu. Tja so izgnali njeno družino, oče je bil avtomehanik. Kot trimesečna dojenčica se je z družino vrnila v domovino. Opozorila je na množičnost izseljenih iz območja Posavja in Obsotelja ter na Kočevarje, ki so takrat živeli na »našem« prostoru. Uredila si je status izgnanke in prejema tudi minimalno rento. Kot zgodovinarka in geografinja je zelo dojemljiva in občutljiva v zvezi s tematiko izgnanstva. Kot nekdanja zaposlena na Gimnaziji Brežice pa je še posebej ponosna, da ima ta ustanova zasluge pri ohranitvi imena »Trga izgnancev«. Povedala je še, da v brežiško občino vsak mesec upravičeno »priteka« ogromno denarja na račun izgnanskih rent. Ta denar ni »opran« v davčnih oazah.