ŽIVLJENJE IZGNANCEV V NEMČIJI
Slovenske izgnance so naselili v najmanj 400 izselitvenih taborišč za Nemce, tako imenovane Volksdeutsche Mittelstelle (VoMi). To so bili po navadi gradovi, samostani, mladinski domovi ali zasilne barake. Ob prihodu so izgnance popisali, jih na podlagi rasnih ocen razdelili v skupine za ponemčenje in skupine, nesposobne za ponemčenje, in uredili taboriščne izkaznice. Predvideli so, da jih bodo poslali v različna taborišča.Skušali so celo urediti, da ne bi imeli stikov, niti da bi bili v istih pokrajinah. Večkrat so izgnance premeščali iz taborišča v taborišče, iz pokrajine v pokrajino., nekatere družine so bile tudi v petnajstih taboriščih.
Izgnane Slovence so izkoriščali kot ceneno delovno silo. Tudi otroci so morali že zelo zgodaj začeti delati, mlajše so puščali v taborišču in so bili prepuščeni sami sebi.
Delovna mesta za ponemčenje sposobnim so priskrbeli višji vodje SS in policije, nesposobnim za ponemčenje pa delovni uradi in taboriščna vodstva. Delali so v vojno pomembnih obratih, poljedelstvu, gozdarstvu, na železnici, pri gradnji in dekleta pri hišnih opravilih. Ponemčevanje je potekalo tudi v taboriščih VoMi. Za ponemčenje sposobnim otrokom so odpirali vrtce in šole. Otroci za ponemčenje nesposobnih so hodili samo na jezikovne tečaje. Osnovne higienske razmere so bile v taboriščih slabe.
ŽIVLJENJE IZGNANCEV V SRBIJI
ŽIVLJENJE IZGNANCEV NA HRVAŠKEM IN V BOSNI
Skrb za nastanitev slovenskih izgnancev v Srbiji je nemški okupator prepustil srbski komisarski vladi, ki je že 24. maja 1941 ustanovila Generalni komite za naseljevanje Slovencev. V Srbiji so pričakovali okoli 150.000 Slovencev, toda po konferenci 4. junija v Zagrebu so spoznali, da bo število manjše. V Aranđelovcu so ustanovili svojo izpostavo, saj so prve transporte izgnanih iz Maribora pripeljali do tega kraja. Komite je bil kmalu ukinjen in njegove naloge je prevzel izredni komisar za begunce.
Slovenske izgnance so iz Aranđelovca in pozneje drugih sprejemnih postaj pošiljali v večje kraje v Srbiji: Aleksandrovac, Aranđelovac, Arilje, Brus, Čačak, Ćuprijo, Gornji Milanovac, Gružo, Gučo, Ivanjico, Jagodino, Kamenico, Kragujevac, Kraljevo, Kruševo, Lazarevac, Mladenovac, Paraćin, Požego, Preljino, Rekovac, Smederevsko Palanko, Topolo, Trstenik, Užice, Valjevo, Varvarin in Veliko Orašje. V teh krajih so dobile krajevne oblasti nalogo, da jih razmestijo po vaseh, k bogatejšim družinam. V vsaki vasi naj bi bile največ dve izgnani družini. Zaradi prihoda srbskih beguncev iz Hrvaške je prihajalo do težav z nastanitvijo slovenskih izgnancev, zato so v večjih krajih ostale skupine izgnancev, ki so živele v kolonijah. Te so imele svoje odbore, kuhinje pa so bile skupne.
V Srbiji so slovenske izgnance ljudje lepo sprejeli. Marsikje so jih pričakali že na postajah in jim izkazovali bratsko ljubezen, toda vseeno njihov položaj dolgoročno ni bil najboljši. Zato so se poskušali zaposlovati in s svojo izobrazbo in delom so pomagali tudi srbskemu življu.
Veliko slovenskih izgnancev se je v Srbiji vključilo v odpor. Že novembra 1941 je bila v Užicu formirana slovenska partizanska četa Ivan Cankar. Še bolj množično so se vključili v odpor v drugi polovici leta 1943, ko so v okviru I. Krajiške brigade sestavljali V. slovenski bataljon in so se borili na sremski fronti. Veliko izgnancev je na bojiščih izgubilo življenje.
Hitler je na začetku nasprotoval izgonu Slovencev v Hrvaško. Razlog je bil predvsem ta, da bi tako ostali preblizu svoje prejšnje domovine. A konferenca 4. junija 1941 v Zagrebu je prinesla odločitev, da naj bi v Hrvaško izgnali izgnance drugega in tretjega vala izgona, kar bi pomenilo izgon in sprejem vsaj 180.000 izgnancev. Število končno sprejetih na Hrvaškem oziroma v Neodvisni državi Hrvaški je bilo okrog 10.000.
Sprejem izgnanih Slovencev so ves čas spremljale težave. Nalogo za sprejem in nastanitev Slovencev je Pavelićeva vlada zaupala Državnemu ravnateljstvu za obnovo, ki je bilo ustanovljeno že 24. junija 1941 in je imelo nalogo realizirati izgon Srbov iz Hrvaške in upravljati tako z njihovim premoženjem kot tudi s premoženjem izgnanih Judov. Državno ravnateljstvo za obnovo je 5. julija 1941 poslalo na okrog 140 okrajev dopis glede sprejema slovenskih izgnancev. Le okrog 55 okrajev se je s sprejemom strinjalo.
Vsi transporti slovenskih izgnancev so bili poslani v taborišče Slavonska Požega, le en - 6. avgusta - pa je bil poslan direktno v Petrinjo. V taborišču so ostali izgnanci nekaj dni. V času od 17. do 25. julija so jih odpeljali naprej v Bosno. Vstaja v Bosni je bila razlog, da so večino teh izgnancev v času od 26. julija do 25. avgusta prepeljali v različna hrvaška mesta. Tudi izgnance, ki so jih na področje NDH pripeljali v avgustu in septembru 1941, so nastanili v mesta na Hrvaškem, tudi v predele Slavonije.
Položaj slovenskih izgnancev v NDH je bil izredno slab. Naselitvi na domove izgnanih ali pobitih Srbov je nasprotovalo hrvaško prebivalstvo, prišlo je do oborožene vstaje, prišlo je do italijanske zasedbe velikega dela hrvaškega Primorja, nemški okupator pa je nasprotoval in skušal omejiti hrvaški teror nad Srbi. Tako so velike skupine slovenskih izgnancev ostale v nekaterih večjih mestih, kot so bila mesta Banja Luka, Bjelovar, Bosanska Gradiška, Hrvatska Dubica, Hrvatska Kostajnica, Derventa, Đurđenovac, Osijek, Petrinja, Prijedor, Sanski Most, Sarajevo, Valpovo in Visoko. V teh mestih so živeli v skupnih prostorih, imeli so skupno kuhinjo in za njih so skrbele mestne oblasti. Mnogi so bili poslani tudi na podeželje, nekateri tudi v prazne hiše Srbov in Judov. Izgnanci na Hrvaškem so bili velikokrat lačni, primanjkovalo jim je oblačil, obutve in tudi drugih osnovnih življenskih potrebščin.
Izgnancem na Hrvaškem je v času vojne pomagal Rdeči križ iz Ljubljane in Odbor za slovenske useljenike v Zagrebu, pa tudi nekateri posamezniki.
Helvetica Light is an easy to read font, with tall and narrow letters, that works well on almost every site.
Tukaj boste našli prispevke o življenju naših izgnancev v Namčiji, Srbiji ter Neodvisni državi Hrvaški.
Vir:
Fürst Irena. Slovenski izgnanci 1941-1945. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije 2014.